Majhen zalogaj nove avanture


Čas dospustovanja se je za marskoga že končal, medtem, ko se za nekoga drugega šele začenja. In med ravno te ta druge spadamo mi. Spet smo v tisti naši ljubi fazi pakiranja in načrtovanja. Juhej!
Mesec september je za nas zares poseben, kajti leto dni nazaj smo dobili neprecenljivi dar, našo hčerko Lucjo. V tem mesecu se izteka njeno prvo leto življenja, za nas polno nekih novih in čudovitih občutkov. Potovali smo skozi njene neštete faze razvoja, zato so dnevi kar leteli mimo nas. Kot ste verjetno opazili, v tem času nismo bili kaj dosti virtualno prisotni, smo pa zato bili fizično drug ob drugim in zvečer, ko je dete že spalo sem jaz s svojimi komaj odprtimi očmi, namesto, da bi vam opisovala vse naše poti, rajši ležala v njegovem objemu.

Naše prvo poskusno družinsko potovanje je bilo, ko je Lucja imela sedem mesecev. Takrat smo se prvič s kolesi odpravili raziskovati nekaj sto kilometrov poljskih Kašub in pa obalo Baltika. Takrat smo se nekako spet na novo učili sobivanja drug z drugim, saj nisva bila več samo midva z že ustaljeno rutino divjega kampiranja ampak vsi štirje. Vsa organizacija tokrat, je potekala nekoliko druče kot doslej, a sva skupaj vse uspešno izpeljala. Do sedaj je za nami že kar nekaj skupnega kampiranja in posledično tudi več  prakse in znanja kako se z malim človekom primerno pripraviti na spanje v naravi.

“A še vedno pakiraš! Dajn no! Tekla bi. Gremo”.

Ugotovila sva, da je kampiranjem z dojenčkom zares preprosto in da si brez komplikacij lahko zagotoviš čisto super avanturo. Naš otrok je kljub izraščanju zobkov, ponoči lepo spal, čez dan pa zadovoljeno ležal v svoji prikolici. Nad svojo glavo je navdušeno občudovala vsa tista mogočna drevesa, med katerimi sva se podila. Sicer dosti počasneje kot nekoč, a je bilo zabavno. Luna je srečno tekala po gozdu, zvečer pa udobno spala na svoji mehki podlogi pred šotorom. Naše prvo poskusno potovanje s kolesi je bilo odličen uvod za zdajšnji že malo resnejši tri tedenski off-the road potep. Tudi Lucja je starejša, veliko bolj dojema in razume stvari okoli sebe in ker je svet nedavno začela raziskovati na svojih dveh nogah, bo to potovanje tudi za njo nekoliko bolj zanimivo.

Ko smo nekje na cesti ali na vasi gre Luna v svojo škatlo. Takrat izkoristi čas za počitek.

Kam se torej odpravljamo? Plan je, da se s Karolem najprej odpeljemo do Zadra, od tam dalje pa s kolesi. Plan je raziskovati lepote Velebita a kakšna točno bo trasa vam še ne znam povedati. Saj veste kako Przemek planira naše poti. Čim bolj stran od vsega, nekje v gozdu po gramoznih in ozkih poteh.

Ste še z nami?

Naša prevozna sredstva 🙂

 

Ko po dveh letih znova pakirava vsak svoji kolesi.

Pestri so dnevi odkar sta z nama čudovita sedemesečna dojenčica in pa psica Luna, na katero sva zelo ponosna. Z veliko ljubezni sva jo iz dominantnega psa uspela prevzgojiti v ljubečega in dajmo reči poslušnega psa. Dnevi hitro minevajo in komaj verjamem, da je Nadaljujte z branjem

Po osmih mesecih kolesarjenja sva doma

Za nami je pestri december, čas, ko so hiše dišale po piškotih, cimetu, čajih in vseh dobrotah, ki so pridno nastale izpod rok naših mam, babic in tetk. Za nami je čas, ko so bili vsi ljudje srečni, pozabili na stres, se prepustili melodijam božičnih pesmi in se rado zgubljali v hladnih ulicah mestnega vrveža s pogledom na ves osvetljeni kič, ki je visel povod, kjer je lahko. Mimo je mesec, ko Nadaljujte z branjem

Utah, ZDA

To, da se plani, ki jih imava tukaj na poti ves čas spreminjajo nama je pravzaprav všeč. Eden izmed planov, ki sva ga imela je bil ta, da se iz Kolorada odpraviva dalje proti Arizoni, do najinih prijateljev, kjer bi preživela nekaj dni. Ker sem si želela videti Utah, mi je bilo ob ideji, da ga preskočiva kar precej žal, a smo se v Salidi odločili za spremembo, takrat, ko je Nadaljujte z branjem